Trde odpadke: tekstil, drobni plastični predmeti (palčke za ušesa, zamaški), higienski vložki, tamponi, robčki za nego otrok, embalaža in drugo. Ti odpadki povzročajo mehanske poškodbe naprav in opreme prečrpališč in kanalizacijskega sistema.
Organske odpadke: ostanki hrane, pokošena trava, listje in drugo. Ti odpadki zmanjšajo prehodnost kanalov, povzročajo gnitje in smrad ter razmnoževanje glodavcev, več je usedljivih snovi in stroškov.
Padavinske vode, če gre za ločen kanalizacijski sistem za fekalno in padavinsko vodo.
Vsebine iz greznic, pregnite odpadne vode iz greznic, gnojevko in gnojnico.
Odpadne vode, ki vsebujejo zmlete ali zdrobljene trdne odpadke, ki nastajajo v gospodinjstvih ali gospodinjstvu podobnih dejavnostih.
Odpadna olja in naftne derivate, ker se v čistilni napravi ne razgradijo in povzročajo obremenitev za obratovanje čistilne naprave ter onesnaženje odvodnika (potoka,…).
Snovi, ki razvijajo strupene in eksplozivne pline (ostanki barv, lakov, razredčil,…).
Barve, fitofarmacevtska sredstva, zdravila, dezinfekcijska sredstva, topila, kisline, saj navedeni odpadki povzročajo motnje v poteku in učinkovitosti biološkega čiščenja.
Neprečiščene tehnološke odpadne vode, ki nastajajo v obrtnih dejavnostih (vode, ki po sestavi in nastanku niso podobne vodi po uporabi v gospodinjstvih).
Gradbene odpadke: malta, cement, lesni odpadki in drugo, kar zmanjšuje prevodnost kanalov in lahko povzroči zamašitev.

Uporabniki storitve obvezne občinske gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, plačujejo tudi števnino, ki je namenjena za vzdrževanje, overjanje in zamenjavo vodomerov, ki so sicer v lasti uporabnikov. Ne glede na lastništvo vodomerov, je vzdrževanje, overjanje in zamenjava vodomerov, v pristojnosti izvajalca obvezne lokalne gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, in sicer na podlagi Odredbe o rokih, v katerih se redno overjajo etaloni in merila (Uradni list RS, št. 2/1996), Odredbe o spremembah in dopolnitvah odredbe o rokih, v katerih se redno overjajo etaloni in merila (Uradni list RS, št. 32/1996) ter Pravilnika o meroslovnih zahtevah za vodomere (Uradni list RS, št. 26/2002).

Izvajalec javne službe zaračunava števnino uporabnikom v okviru obračuna komunalnih storitev mesečno, oziroma v posameznih obračunskih obdobjih, in sicer v odvisnosti od velikosti vodomera (DN), ki je vgrajen pri posameznem uporabniku oz. na odjemnem mestu in ne glede na porabljeno količino vode.

Obveznost plačevanja okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadne vode, kakor tudi osnove za obračun okoljske dajatve, njeno višino, zavezance za plačilo okoljske dajatve, način njenega obračunavanja, odmere in plačevanja okoljske dajatve, določa Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (Ur.l. RS, št. 104/09 in 14/10). Nadzor nad njenim izvajanjem je v pristojnosti Carinske uprave Republike Slovenije. Okoljska dajatev zaradi odvajanja odpadnih voda se obračunava in plačuje za komunalne odpadne vode in industrijske odpadne vode. Osnova za obračun okoljske dajatve je seštevek enot obremenitve (v nadaljevanju EO), doseženih z odvajanjem odpadne vode. Znesek okoljske dajatve za EO določi Vlada RS s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu RS. Zavezanec za plačilo okoljske dajatve je pravna ali fizična oseba, ki je lastnik ali upravnik stavbe, v kateri nastaja komunalna ali industrijska odpadna voda, ki se odvaja v okolje in s tem povzroča onesnaževanje. Izvajalec javne službe (v našem primeru JP Prlekija) mesečno za zavezance izračunava, zaračunava in vplačuje okoljsko dajatev na vplačilne podračune pri Upravi RS za javna plačila. Končni prejemniki sredstev okoljske dajatve so posamezne občine, v katerih se izvaja gospodarska javna služba odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode, ki so dolžne zbrana sredstva okoljske dajatve namensko porabiti za izgradnjo javne kanalizacije in čistilnih naprav.

Vodno povračilo je dajatev, do katere je upravičena država, zaradi rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki so v njeni lasti. Vodno povračilo so v skladu z Uredbo o vodnih povračilih (Ur. l. RS, št. 103/02 in 122/07) dolžni plačevati vsi, ki odvzemajo vodo iz vodnih virov, uporabljajo vodna zemljišča, ali odvzemajo naplavine zaradi opravljanja svoje dejavnosti.

Znesek vodnega povračila, ki ga je mesečno dolžan plačati posamezni uporabnik pitne vode, je odvisen cene za osnovo vodnega povračila, ki jo enkrat letno določi država in od količine (m3) vode, ki jo je uporabnik odvzel iz vodnega vira ali iz omrežja, pri čemer se upošteva tudi sorazmerni del razlike med načrpano in prodano vodo ki predstavlja vodne izgube.

Na podlagi določil zgoraj omenjene uredbe, je JP Prlekija d.o.o. kot izvajalec javne službe, ki upravlja objekte in naprave za odvzem ali izkoriščanje vode, zavezano in dolžno zaračunavati vodno povračilo vsem porabnikom vode iz javnega vodovoda in ga nakazovati državi.

Vodno povračilo je na obračunu, ki ga mesečno dobi posamezni uporabnik, prikazano ločeno na dveh postavkah, in sicer kot vodno povračilo – odvzem iz vira po ceni 0,0555 EUR/m3, ter vodno povračilo – vodne izgube po ceni 0,0215 EUR/m3 vode (brez DDV). Osnova za obračun je na vodomeru izkazana poraba vode.

V kolikor gre za spremembo lastništva objekta in s tem tudi priključa, je za izvedbo spremembe potrebno predložiti verodostojno listino (npr. prodajno pogodbo, darilno pogodbo, sklep o dedovanju) in podatek o stanju vodomera na dan primopredaje.

V kolikor gre zgolj za spremembo plačnika računa ob istem lastništvu priključa zadošča za spremembo podana vloga za spremembo plačnika komunalnih storitev skupaj s podatkom o stanju vodomera na dan prenosa.

V obeh primerih je predpogoj za izvedbo spremembe plačnika poravnane vse obveznosti dosedanjega plačnika.

Legioneloza je bolezen, ki jo povzroč bakterija legionela.

Poznamo dve obliki obolenja:

• blažjo vročnsko bolezen, ki jo imenujemo Pontiaška vročica
• težjo obliko legioneloz, ki jo imenujemo legionarska bolezen.

Bolnik z legionarsko boleznijo ima pljučico. Ime legionarska bolezen izhaja iz izbruha, ki se je pojavil med udeleženci konvecije ameriških legionarjev leta 1976 v filadelfijskem hotelu. Starejši udeleženci konvencije so obolevali z obsežno pljučico, kar nekaj jih je umrlo.

Legionele so prisotne v naravnih vodnih okoljih kot so reke, jezera in druge stoječ vode. Število bakterij v naravnem okolju je majhno, kar pomeni, da naravno okolje običajno ne predstavlja tveganja za ljudi.

Legionele iz naravnega okolja zaidejo v vodne sisteme, ki so namenjeni za:

• oskrbo s pitno vodo,
• hlajenje (hladilni stolpi),
• v bazene s kopalno vodo,
• bazene z industrijsko vodo itd.

Legionele se najbolje razmnožujejo v topli vodi. V nenaravnem, umetnem okolju se legionele ob primerni temperaturi in drugih dejavnikih okolja močno namnožijo in začnejo predstavljati nevarnost za zdravje ljudi.

Običajna pot okužbe je preko vdihavanja drobnih kapljic v zraku, ki vsebuje legionele. Posebno nevarni so:

• aerosoli z legionelami okužene vode, ki nastajajo ob tuširanju,
• v whirpoolu, ker voda brbota,
• ob izpuhih iz hladilnih stolpov,
• okrasnih fontanah itd.

S pitjem onesnažene vode se ne moremo okužiti, saj gre popita tekočna v želodec, kjer legionele unič kisli želodči sok. Izjemoma bi se s pitjem lahko okužili bolniki z močno oslabljen imunskim sistemom.

Legionele se NE širijo iz čoveka na čoveka, kar pomeni, da nas bolnik z legionelozo na noben način ne ogroža. Ljudje se legionel nalezemo lahko le iz okolja.

Bolnik s Pontiaško mrzlico zboli s slabim počutjem, bolečinami po mišicah in sklepih, ima vročino in pokašljuje. Po 2 - 5 dneh se njegovo stanje izboljša. Bolezen premine sama po sebi brez antibiotičega zdravljenja.

Legionarska bolezen ima precej težji potek. Brez mikrobiološkega testiranja legionarske bolezni ne moremo ločiti od drugih pljučnic. Običajna doba inkubacije (= čs, ki poteče od okužbe do pojava bolezenskih znakov) je 2 do 10 dni, izjemoma do treh tednov. Bolnik prične suho pokašljevati, boli ga glava, ima vročino in drisko. Slikanje pljuč razkrije pljučnico. Bolnik potrebuje antibiotično zdravljenje.

Diagnozo legionarske bolezni postavimo tako, da ugotavljamo specifična protitelesa v krvi ali antigen v urinu in poskušamo osamiti bakterijo iz bolnikovega izmeča.

Od 5 % do 15 % bolnikov z legionarsko boleznijo umre. Bolj zapleten potek in večja umrljivost je značilna za starejše, kadilce, pljučne bolnike, bolnike s sladkorno boleznijo, odpovedjo ledvic bolnike, z oslabljenim imunskim sistemom (bolniki z rakom, presaditvijo organov, prejemniki kemoterapije).

Z legionarsko boleznijo zelo redko obolijo otroci.

Do izbruha legioneloze je največkrat prišlo, kadar so bili obsežni vodovodni sistemi kot so v hotelih ali bolnišnicah, slabo vzdrževani. Nevarnost predstavljajo tudi slabo vzdrževani hladilni stolpi, kjer zrak prihaja v stik z onesnaženo vodo in nastane aerosol, kjer so legionele.

Pojav legioneloze preprečujemo predvsem z ustreznim vzdrževanjem vodovodnih in drugih sistemov, ki predstavljajo tveganje za izbruh legioneloze.

Potrebno je:

• redno čiščenje, kamor sodi tudi odstranjevanje vodnega kamna, ki se nabira na pipah in tuših
• čiščenje kotlov in odstranjevanje oblog, kjer se bakterije najraje razmnožujejo,
• odstranjevanje t.i. slepih rokavov v vodovodnih sistemih, kjer ni pretoka, kar omogoča razraščanje bakterij, 
• nadzor nad temperaturo v sistemu, ki mora biti primerno visoka (od 50°C do 60°C, da prepreči razraščanje legionel ali pa nižja kot 20°C. V hladni vodi legionele ne rastejo.
  

V posebno tveganih sistemih je na mestu občasno vzorčenje - to pomeni pregledovanje vode na prisotnost legionel in izvajanje dodatnih ukrepov kot je hiperkloriranje sistema in izvajanje toplotnega šoka, če je potrebno.

Natančna navodila so dostopna v dokumentu: PRIPOROČILA ZA PREPREČEVANJE RAZMNOŽEVANJA LEGIONEL V INTERNEM VODOVODNEM OMREŽJU.

Vodo na javnem vodovodnem omrežju Ljutomer kloriramo občasno in sicer ob ugotovljeni mikrobiološki indikaciji, kot preventiva pri odpravljanju okvar na omrežju ali v skladu z notranjim nadzorom po načelih HACCP sistema 1 do 2 krat letno, da razkužimo celotno vodovodno omrežje.

Z dezinfekcijo (razkuževanjem) pitne vode uničjemo morebiti prisotna legla bolezenskih klic in tako širjenje nalezljivih bolezni, ki jih povzročjo mikroorganizmi, ki živijo in se razmnožujejo v pitni vodi.
Za dezinfekcijo uporabljamo klorov preparat v tekoči obliki – natrijev hipoklorit, ki se s pomočjo avtomatske dozirne črpalke, dozira v zbirno komoro na črpališč.

Pri dezinfekciji se del klora porabi za oksidacijo organskih in anorganskih snovi (mikroorganizmov, alg,…) v pitni vodi. To zaznamo kot značilen vonj po bazenski vodi.
Voda mora biti v stiku s klorom vsaj 30 minut. Po končni reakciji se mora v vodi obdržati nekaj preostalega (rezidualnega) klora, ki je pokazatelj uspešnosti dezinfekcije in ima varovalen učinek, kar pomeni, da varuje v primeru ponovnega onesnaženja ob pretoku skozi cevi. Za ustrezno izvedeno dezinfekcijo celotnega omrežja vodovodnega sistema, mora pitna voda po opravljenem razkuževanju, vsebovati od 0,3 do 0,5 mg rezidualnega klora.

Kvaliteto izvedene dezinfekcije preverjamo z odvzemom kontrolnega vzorca pitne vode za mikrobiološka preskušanja.

Trdoto vode tvorijo spojine kalcija in magnezija (karbonati, sulfati, kloridi). Karbonati povzročjo prehodno trdoto, ki izginja pri segrevanju vode, ko izhlapeva CO2. Netopni karbonati pa se med segrevanjem izločjo na stenah posode v obliki vodnega kamna. Preostale spojine predstavljajo stalno trdoto vode. Vsota vseh spojih kalcija in magnezija je skupna trdota vode. Trdoto vode najpogosteje merimo v nemških trdotnih stopinjah (°N), pri čmer predstavlja ena nemška stopinja vsebnost 10 mg CaO na liter vode. Poleg te enote poznamo tudi francoske trdotne stopinje (°F) in milimole na liter vode (mmol/l). Ena nemška trdotna stopinja predstavlja 1,78 francoske trdotne stopinje. En mmol/l vode predstavlja 5,6 nemške stopinje.

 

Ocena trdote vode	mmol/l	°N	°F
Mehka voda	0 – 1,5	0 – 8	0 – 14
Srednje trda	1,5 – 3	8 – 15	14 – 27
Trda voda	3 – 4	15 – 21	27 - 37
Zelo trda voda	nad 4	nad 21	nad 37

 

V tabeli so prikazane izmerjene vrednosti trdote vode na dveh reprezentativnih odvzemnih mestih na vodovodnem sistemu Lukavci in Mota:

 

Odvzemno mesto	mmol/l	Nemška stopinja (°N)	Francoska stopinja (°F)	Ocena vode
Vrtec Križevci	1.6	9.7	16.4	srednje trda
Vrtec Cven	3.4	19.2	34.0	trda

Zmotno je prepričanje nekaterih ljudi, da je belo obarvana pitna voda, ki jo natočimo v kozarec, posledičo obarvana zaradi doziranja klora v vodo. Prisotnosti klora v vodi vizualno ne moremo zaznati. Pitno vodo iz vodovodnega sistema Lukavci in Mota ne kloriramo redno. Kloriranje se izvaja zgolj ob ugotovljeni epidemiološki indikaciji, defektu ali načrtno določeno obdobje zaradi vzdrževanja omrežja, o čemer pa so uporabniki obveščni preko sredstev javnega obveščnja (radia).

Bela obarvanost vode je fizikalen pojav številnih mikroskopsko majhnih zračih mehurčov, ki nastajajo kot posledica raztapljanja zraka v vodi, kadar je pod pritiskom. Ko voda teče iz pipe, se pritisk sprosti, kar povzroč delno izločanje v vodi raztopljenega zraka. Če takšno vodo natočmo v čisti kozarec opazimo, da se mehurčki zraka dvigujejo proti površini in voda se v nekaj trenutkih popolnoma zbistri.

Po večih popravilih okvar na omrežju za oskrbo s pitno vodo, se včasih zgodi, da iz pip priteče rjava voda, ki je posledica usedlin na ceveh. Ob odpiranju zasunov se usedline dvignejo od podlage, premešajo in potujejo po ceveh. Ukrep za odpravo pomanjkljivosti je izpiranje omrežja na iztočnih mestih – blatnikih oz. izpiranje internega (hišnega) omrežja.

Rdečkasto- rjave sledi na umivalnikih, kadeh in drugih mestih kjer voda stalno izteka, nastanejo zaradi prisotnosti mangana in železa v pitni vodi.
Mangan in železo se nahajata v vodi kot posledica sestave tal v topni obliki. Ob prisotnosti kisika preideta v netopno obliko in se izločata v obliki usedlin, ki se nabirajo na stenah vodovodnih cevi, kar vodo značilno rjavo obarva. Nista za zdravje škodljiva, vendar pa sta v večjih koncentracijah že zaradi vizualnega učinka, nezaželena.
Rdečkasto- rjavo vodo pogosteje opazimo v internih vodovodnih omrežjih, kjer voda dalj časa stoji.

Raztopljene snovi, ki so v vodi se zaradi sprememb tlakov in drugih vplivov izločijo kot vodni kamen in se vežejo na stene cevovodov. Količina je odvisna od vode in materiala, iz katerega je izdelana vodovodna cev. Pri naglih nihanjih tlaka v ceveh se te obloge lahko odluščijo in nato potujejo po ceveh z vodo do uporabnikov. Za odstranjevanje teh snovi iz vodovodnega omrežja, so na najnižjih mestih omrežja izdelani izpusti – blatniki. Izpiranje je mogoče tudi s pomočjo nadzemnih in podzemnih hidrantov. Pri manjših internih (hišnih) omrežjih preprečmo vdor grobih delcev (peska) v vgrajenim mehanskim lovilcem.

Kakovost pitne vode se kontrolira v skladu z določli Pravilnika o pitni vodi (Ur.l.RS, št. 19/04, 35/04) in sicer se izvaja notranji nadzor po načlih HACCP sistema in državni monitoring.
Državni monitoring je oblika nadzora oziroma preverjanja ali pitna voda izpolnjuje zahteve Pravilnika o pitni vodi, zlasti zahteve za mejne vrednosti parametrov (skladnost). Zagotavlja ga Ministrstvo za zdravje. V ta namen je minister imenoval nosilca monitoringa - Inštitut za varovanje zdravja R Slovenije in izvajalca monitoringa - Zavod za zdravstveno varstvo Maribor, ki pripravita in izvedeta program monitoringa.

V okviru notranjega nadzora upravljavec izdela letni plan vzorčnja pitne vode v sodelovanju s strokovnimi delavci Zavoda za zdravstveno varstvo Murska Sobota, ki po pogodbi tudi odvzemajo vzorce in svetujejo v primeru ugotovljene neskladnosti.
Izvajajo se tako imenovana redna in občsna preskušanja pitne vode. Redna preskušanja nam dajo osnovne informacije o pitni vodi. Občasna preskušanja pa nam dajo informacije o skladnosti pitne vode za vse parametre, ki so predpisani s Pravilnikom o pitni vodi.

Odgovorno obnašanje kot del celovitega odnosa do okolja, na primer spoštovanje režima določenega na vodovarstvenih območjih, lahko prispeva k ohranjanju in izboljšanju kakovosti pitne vode. Četudi priteka v objekt zdravstveno ustrezna pitna voda, se lahko v hišnem omrežju (to je napeljava v hiši, bloku ...), njena kakovost poslabša. S pravilnim ravnanjem lahko to preprečimo. Dobro poznavanje internega sistema za oskrbo s pitno vodo, vzdrževanje ter dezinfekcija po posegih v ocevju, bodo omogočili zmanjšanje tveganja.

Je preventivni sistem, ki omogoča identifikacijo oz. prepoznavanje, oceno, ukrepanje in nadzor nad morebitno prisotnimi dejavniki tveganja, ki lahko ogrožajo zdravje ljudi na tistih mestih (kritične kontrolne točke) v oskrbi s pitno vodo, kjer se tveganja lahko pojavijo in bi opustitev nadzora privedla do hudih posledic v oskrbi s pitno vodo.

Voda iz plastenke je praktična predvsem npr. za potovanja, v izrednih razmerah in na območjih, kjer velja omejitev oziroma prepoved uporabe pitne vode. Voda, namenjena za pakiranje je nadzorovana po nekoliko strožjih kriterijih glede mikrobioloških parametrov, ker je možno, da bo dlje časa stala preden bo porabljena, vendar to ne pomeni v vseh primerih, da je "varnejša" in boljša od tiste iz pipe. Zahteve za kemijske snovi (npr. pesticide, nitrate, težke kovine) so enake, kot za vodo iz vodovodnega omrežja.

Analiza:
Pitna voda se na javnem vodovodnem sistemu Ljutomer ne klorira, razen v primeru epidemioloških indikacij, večega defekta ali zgolj iz preventive enkrat letno.
Pri dezinfekciji pitne vode prihaja običajno do značilnega vonja, ki ga daje klor z organskimi snovmi prisotnimi v vodi oziroma pritrjenimi na cevovodu (biofilm).
Po strokovni literaturi ni podatkov o škodljivem vplivu kratkotrajne izpostavljenosti hlapljivih klorovih spojin, ki nastajajo ob dezinfekciji.
Na črpališču Lukavci je vgrajen peščni filter s prepustnostjo delcev do 50µm. Ob defektih pa izvajamo intenzivno izpiranje odseka linije na kateri je bil defekt, da odstranimo morebiti prisotne nečistoče.

Analiza:
Kot upravljavci javnega vodovoda smo dolžni po določlih Pravilnika o pitni vodi (Ur.l. RS, št. 19/04, 35/04, 26/06, 92/06, 25/09) vsaj enkrat letno preko sredstev javnega obveščanja, uporabnike obvestiti o skladnosti pitne vode.
Uporabnike pitne vode z javnega vodovodnega sistema Ljutomer o skladnosti pitne vode obveščamo preko položnice komunalnih storitev in sicer dvakrat letno. V začetku novega leta se izdela letno poročilo za predhodno leto in potem polletno poročilo za tekoče leto.

Analiza:
Hidranti se prezračujejo oz. čistijo vsako leto dvakrat, v pomladnih in jesenskih mesecih.

Analiza:
Kopije poročil o preskusu pitne vode redno pošiljamo večim odjemalcem, ki so nas za to prosili z dopisom ali pa so jih prišli osebno iskat.

Analiza:
O večjih planiranih vzdrževalnih delih na vodovodnem omrežju, večje uporabnike obvestimo po telefonu, tudi centralo Zdravstvenega doma Ljutomer. Prenos informacij znotraj ustanove, pa je stvar osebe, ki prejme obvestilo. Obvestimo tudi preko lokalnega radia – radia Maxi.
Nepredvidenih poškodb na omrežju pa žal ni mogoč napovedati.

Analiza:
Način obračunavanja, odmere in plačila okoljske dajatve za onesnaževanje okolja (okoljska dajatev) Vlada RS določ z uredbo (Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaženje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda).

Analiza:
Obstajajo raziskave, ki dokazujejo izločnje nevarnih snovi v vodo iz embalaže v kateri so embalirane (članek z naslovom »Možnost negativnih vplivov embalaže na kakovost ustekleničene pitne vode«, mag. Darka Drev, uni.dipl.inž.kem.teh. na ZZV Celje; članek je na voljo na spletni strani ZZV Celje).
Ljudje dandanes kupujejo drage filtre za vodo, ki pa jih potem ne vzdržujejo pravilno. Filtrirana voda se zbira v zbiralnem kotličku, kjer stoji, v večini primerov na sobni temperaturi. Tak način skladiščenja brez naknadne obdelave vode (dezinfekcije), privede do razrasta mikroorganizmov, alg. Sveži vodi s pipe na ta način močno zmanjšamo kvaliteto.

Analiza:
Vodovodno omrežje v vasi Pristava je potrebno rekonstruirati. Do takrat pa se ne bo posegalo v obstoječe omrežje.

Analiza:
Vode na javnem vodovodnem sistemu Ljutomer ne kloriramo, zato ni možnosti pojava prevelike koncentracije klora v pitni vodi.
Navidezna bela obarvanost vode, ki jo natočimo v prozoren kozarec ni posledica prekomerne vsebnosti klora v vodi, kot verjetno misli večina porabnikov, saj raztopljenega klora v vodi vizualno ne moremo zaznati ampak ga lahko samo vonjamo (vonjamo hlapljive klorove spojine, ki so posledica vezave klora z organskimi snovmi prisotnimi v vodi in oblogah na ceveh).
Bela obarvanost je fizikalen pojav številnih mikroskopsko majhnih oz. nekoliko večjih zračnih mehurčkov, ki nastanejo kot posledica raztapljanja zraka v vodi, ki je pod pritiskom. Ob iztekanju vode iz pipe se ta pritisk sprosti, kar povzroči delno izločanje v vodi raztopljenega zraka. Ko takšno vodo natočimo v čist kozarec, se v nekaj minutah zbistri, saj zračni mehurčki potujejo proti površini in nato izhlapijo.

Analiza:
Pitna voda javnega vodovodnega sistema Ljutomer je mikrobiološko skladna z zahtevami pravilnika. Občasno ugotovimo pojav indikatorskih mikroorganizmov, ki pa nimajo večjih vplivov na zdravje ljudi in so posledica zastajanja vode v internem (hišnem) omrežju. Pojava bakterij fekalnega izvora na javnem vodovodu Ljutomer ni, zato prekuhavanje pitne vode ni potrebno. V primeru, da je ugotovljen pojav fekalnih bakterij, smo kot upravljavci dolžni v skladu s pravilnikom obvestiti uporabnike in jim posredovati navodila o prekuhavanju pitne vode.

Analiza:
Uporabnike se obvešča v skladu s pravilnikom. Obveščamo dvakrat letno z letnim poročilom in polletnim poročilom o skladnosti pitne vode. Obvestilo je natisnjeno na položnici naših storitev. Na pripravljeni internetni strani, so uporabnikom na voljo sveži podatki.
Uporabnik ima pri upravljavcu javnega vodovoda pravico do vpogleda vseh opravljenih poročil o preskusu pitne vode.

Analiza:
Pred pričetkom del s katerimi posegamo v okolje, je potrebno pridobiti dovoljenja, soglasja. Dovoljenja se izdajo na osnovi presoje vplivov na okolje, hidrogeoloških raziskav in drugih potrebnih raziskav, ki se nanašajo na predvideno dejavnost.
Za podrobnejše informacije o vplivih izkopa gramoza v gramoznici Babinci na podtalnico, poiščite pri pristojnem podjetju, podjetju Segrap d.o.o. Ljutomer.